Konteksti (Tomaž Bešter), 10. april 2014 ― Projekt Rosie (Graeme Simsion) je ena tistih knjig, ki navkljub lahkotnemu branju in trivialni zasnovi romantične komedije, pozornemu bralcu ponudijo veliko več. V marsičem tako spominja na lanskoletno branje Ob tebi, ki se je hočeš nočeš relativno hitro sprevrglo v navijanje za lep konec zgodbe. A ko zapreš knjigo, je ostalina vseeno pomenljiva. Za kaj je šlo to pot? (vir slike: bukla.si) Projekt Rosie je izjemno kratkočasna in prijetna zgodba z dovolj inteligence, da bo nekajdnevno zatočišče ponudila tudi nekoliko zahtevnejšemu bralcu, ki bi si želel oddiha od kake (vendarle velikokrat le navzven) resnejše literature. Gre za zgodbo izrednega profesorja genetike v srednjih letih, ki se odloči, da bo do potankosti racionaliziral svojo pot do bodoče neveste. To napravi tako, da sestavi vprašalnik, ki mu služi kot nekakšen filter, ki bo vnaprej precedil vse tiste neprimerne kandidatke, s kateri bi zgolj zapravil koristen čas. Seveda ima pri realizaciji iskanja na takšen način ogromne težave, pa ne toliko zato, ker bi ne dobil kandidatk za izpolnjevanje vprašalnikov (bil je vseeno v dobrih letih, dobro situiran, izjemno inteligenten in v dobri telesni formi, torej kot nekakšno utelešenje kakega grškega boga), temveč predvsem zato, ker je hitro odkril, da vprašalnik ni realno zastavljen. Ob naknadnih modifikacijah naleti na Rosie, ki mu življenje obrne na glavo. Predvsem zato, ker v resnici niti približno ne ustreza njegovim zahtevam, vseeno pa mu premakne življenjske cilje nekam povsem drugam. Zgodba se nato odvija predvsem v smer njunega iznajdljivega iskanja njenega očeta, skupnih dogodivščin in načinov, kako se njuni zgodbi križata. Vse z vedno bolj očitnim končnim vprašanjem, ali se bosta njuni zgodbi ob koncu uspešno prekrižali ali ne. Tega ne izdam, čeprav to niti ni najbolj zanimivo. Najbolj zanimivo v tej zgodbi je dejstvo, da ima naš profesor Aspergerjev sindrom, pri čemer je sam zares našel sebe zgolj v kontekstu simptomov in se naučil živeti z njimi. To